Živeti

Kdaj si nazadnje utrgal prelep list z drevesa? Si že kdaj preživel cel dan v hvaležnosti za vsako minuto?

Zakaj bi blo hvaležnosti preveč? Ali zavedanja.

Res znamo prisluhniti zvokom, ki nas obdajajo? Se res ne znamo preprosto prepustiti zavetju drevesa, namesto da ga iščemo med štirimi stenami?
Znamo zavestno izključiti um? Smo sploh že kdaj pomislili na to? Mene je danes ta misel obšla prvič, v zavetju hrasta pod Rožnikom.

Zavestno odločanje.

Če res rastemo, krepimo svoje moči navznoter in ne navzven. Resda notranje niso takoj vidne, se jih pa da začutiti.

Zavetja dreves

Are we really awake? Smo res budni? Sind wir wirklich wach?

Article in Slovene; English and German translations in the making.

Številne so bolezni modernega sveta, a revščina duše je najbolj nevidna ter obenem najmočnejša. Ko boste naslednjič uporabili javno prevozno sredstvo, glejte. Ljudje iščejo, tuhtajo, želijo biti ljubljeni. Ko boste naslednjič čakali na vlak, opazujte ljudi, kako pogledujejo v smer, od koder bo prišel. Prav vsak je v svojem svetu. Pri tem preštejte ljudi, ki komunicirajo – na nam nenaraven, “mehanski” način.

Mobilni telefon je naprava, ki je v 21. stoletju osvojila človeštvo. Presunilo me je, da sleherni Maročan na ulici premore mobilni telefon, obenem pa lahko prosi za vbogajme. Vendar Maročani za razliko od Slovencev na ta račun ne zanemarjajo pomena osebne komunikacije. Je osebna komunikacija pri nas postala manj vredna od mehanske? Kaj bi si o današnjem načinu mislili naši predniki, ki so bili še pred dobre pol stoletja – glede na dobo človeštva povsem zanemarljivo obdobje – hvaležni za vsakdanji kruh in toplo kmečko peč? Lahko vprašate vaše stare starše, in njihov iskren odgovor vas zna presuniti. Pa upam, da tudi premakniti. Beseda, ki danes žene NAŠ “napredni” sodobni, boljši svet, za katerega smo si prizadevali in tudi zatirali več generacij, že zveni grdo. Pohhhlep. Pa vendar to ni nič novega. Vsi se vemo, da je ta del nas, če smo mi del družbe. Pa se je tudi zavedamo? Res?

Podal bom primer, ki je blizu vsakemu izmed nas. Nekaterim vsakodnevno, drugim ne. Semafor. Ko »reče« rdeča, niti pomislimo ne, da bi ravnali zavestno. Vam je to znano? Gre se za zavedanje. Edino, kar bistveno razlikuje vsa živa bitja, je nivo zavedanja. Verjetno ste že slišali, da naj bi bili delfini edina živa bitja, ki se lahko zavestno odločijo vzeti svoje življenje. Kaj pa mi, boste rekli. Ljudje smo s svojim prečudovitim umom dobili tudi dar neskončnega razumevanja smisla življenja. Sposobni smo razumeti zakaj sploh živimo. Mar ni to čudovito?

A čemu sodobni človek posveča svoj vsakdan, svojo energijo in naklonjenost? Jutrišnjemu, boljšemu dnevu, brezskrbni preteklosti ali sedanjemu trenutku? To vprašanje je bistveno in prosim, da ga ne podcenjujete; lahko si ga postavite vsak dan prihodnje 3 dni. Bo preveč, boste pozabili? Zapišite si ga. Uporabljate papir le še, ko se vam izračun položnice za mobilni telefon ne izide? Kdo sploh ve, kaj pomeni jutri?

Za zaključek se vračam k zavedanju in zopet bom začel z bistvenim vprašanjem. Kaj sploh pomeni, zavedati se?

Zavedati se pomeni biti buden. Mislite, da ste budni, ko po zajtrku popijete skodelico črne kave? Wiederdenken, think again, premislite. Biti buden pomeni biti čuteč, odprtosrčen in ljubeč do vseh živih bitij. Za boljši danes.

Ein Lied für Ana

Sie rauben mir jeden Verstand
sie erlauben keine Träume
auf der Bühne des Lebens
spielen auch die Gefühle eine Rolle.
Geh’ mit mir durch den Wald
Den Weg richtig zu erleben
Wo die Finsternis der Nacht
belichtet uns’re Seelen
sie belichtet uns’re Ängste
die tief in uns aufquellen.
Hab’ keine Angst vor Meeresstiefe
die Luft tut auf der Spiegel schwer
lass sich doch ins Blaue springen
du brauchst deinen Verstand nicht mehr.
Wir steigen in den Zug zusammen
Wir fahren auf demselben Gleis
Die Reise wird sehr lange dauern
Wir trennen uns von jedem Verstand.